العربية
English
Français
Deutsch
Português
Română
Русский
Español
Parfum, ki je dolgo obstojen
Med ljubitelji parfumov obstaja tako veliko povpraševanje, da se zdaj zdi kot arabski feniks: to je dišava, ki traja dolgo časa.
Tema je privlačna in je ni mogoče prezreti. So tisti, ki so prepričani...
Parfum, ki ga ima rad posmrtno življenje in zametki nišnih parfumov
avtorja Paolo Fadelli
Kdo ve, ali božanstva res obožujejo parfume, zagotovo verjamemo. Lahko rečemo, da ni obreda, namenjenega posmrtnemu življenju, ki ne bi vključeval sežiganja ali škropljenja s parfumom. Tako so kadilo, mira in dragocene smole vedno spremljale naše ode v nebo. Morda se človek med hlapi in dišavami zavaja, da lahko zamoti vodo in naredi svoja zemeljska zloraba manj očitna, ko je poklican pred Boga, ali bo slednji temu nasedel, pa je treba pokazati.
Dejstvo je, da je navada razprševanja dišav pri svetih obredih zelo starodavna in sega že tri tisoč let pred Kristusom. To so storili Egipčani, civilizacija, ki je zrasla na bregovih Nila in je trajala približno štiri tisoč let. Egipčani so že od začetka svoje zgodovine bogovom darovali dišeče žrtve, trupla pa so tudi odišavili pri pogrebnih obredih in jih mazali s smolo pri balzamiranju mumij. Šli so celo tako daleč, da so telesa izpraznili, jih napolnili z dišavami in zažgali, da bi jih ponudili bogovom.
Ne vemo, zakaj so to storili, ali iz predanosti, ali da bi prikrili neprijetne vonjave razpadajočih trupel ali, bolj verjetno, iz obeh razlogov.
Gotovo se zdi, da so pred živimi ljudje začeli odišavljati mrtve.
Zdi se, da je bila kraljica Hačepsut (1473-1458 pr. n. št.) prva, ki se je za časa življenja nadišavila zaradi nečimrnosti. Zaljubljen v parfume je organiziral suveren
ekspedicija ladij, namenjena v deželo Punt (verjetno ozemlje, ki bi danes vključevalo Eritrejo, Somalijo in Sudan), v iskanju dišečih esenc. Vrnili so se natovorjeni z dišavami in dišečimi rastlinami, ki jih je vladarica presadila v Egiptu, da bi jih imela vedno na voljo. Sled tega potovanja je na reliefu v templju v Tebah, egiptovskem mestu, ki leži tik ob Nilu.
Izjema ni bilo niti Izraelsko ljudstvo, ki je že 1400 let pred Kristusom pripovedovalo, kako je Bog ukazal Mojzesu, naj pridobi kadilo, miro, cimet, kasijo, dišeči rogoz in oljčno olje, da sestavi dišeče mazilo za obred. Ta dišava – je opozoril Večni Oče – bi se smela uporabljati le za sveti obred in človek se z njo nikoli ne bi smel odišaviti. Skratka, takrat je bila umetnost parfumiranja resnično rezervirana za nekatere. Bili smo na zori niche parfumov.
Deli na Facebooku
Share
Drugi članki
Narava komunicira s parfumi
Predstavljajmo si, da se lahko udobno uležemo in imamo nad seboj ogromen, ukrivljen ali bolje rečeno sferičen zaslon ...
6D televizija, ki govori o parfumih
Predstavljajmo si, da se lahko udobno uležemo in imamo nad seboj ogromen, ukrivljen ali bolje rečeno sferičen zaslon ...
Parfum na začetku zgodbe
V zadnjih letih znova odkrivamo, kako pomemben je odnos med človekom in naravo. Izgubili smo zavedanje o tem in narava nam je predstavila...
2 odgovora
Zanimivo je, da je bil parfum ustvarjen tudi za »komunikacijo« z božanstvom. Skoraj tako, kot da bi človek hotel ponuditi tisto, kar je dobrega na zemlji, da bi se dvignilo v nebesa po zaslugi zraka, skupaj z zvoki lastnih besed molitve. Lepe misli, hvala!
Carla, tvoje besede hvaležnosti so me ganile. Z ljubeznijo, Paolo.
Komentarji so zaprti.